Ko nekdo prvič kupi kriptovalute, običajno v aplikaciji vidi le številko. Na primer določen znesek v Bitcoinu, Ethereumu ali drugi kriptovaluti. Na prvi pogled je vse skupaj zelo podobno spletni banki: odprete aplikacijo, se prijavite in vidite svoje stanje.

Prav tu pa nastane ena najpogostejših zmot začetnikov. Veliko ljudi meni, da so kriptovalute shranjene neposredno v aplikaciji, telefonu ali računalniku.

V resnici ni tako. Kriptovalute niso fizično shranjene v nobeni napravi. Prav tako niso datoteka, ki bi ležala v neki mapi na računalniku. Obstajajo kot zapis v verigi blokov. Kdo lahko z njimi razpolaga, ne določa sama aplikacija, temveč dostop do kriptografskih ključev.

Zato je pomembno razumeti razliko med borzo, menjalnico, računom pri ponudniku, lastno denarnico in strojno denarnico.

Začetniki imajo pri tem pogosto zmedo. Nekdo pravi, da ima kriptovalute »na borzi«. Drugi pravi, da jih ima »v denarnici«. Tretji vidi stanje v aplikaciji in domneva, da ima vse popolnoma pod nadzorom.

Ključno vprašanje pa ni samo: kje vidim svoje kriptovalute?

Pravo vprašanje je: kdo ima ključe?

Kriptovalute niso v aplikaciji

Pri običajnem denarju, na primer evrih, smo vajeni, da odpremo bančno aplikacijo in vidimo stanje na računu. To stanje pa ni sveženj bankovcev, ki bi bil v trezorju shranjen samo za nas. Gre za računovodski zapis v bančnem sistemu.

Pri kriptovalutah je položaj drugačen, čeprav je lahko običajnemu uporabniku na prvi pogled podoben. Odprete aplikacijo in vidite vrednost svojega portfelja. To pa še ne pomeni, da so kriptovalute shranjene neposredno v tej aplikaciji.

Kriptovalute delujejo v verigi blokov. Poenostavljeno si jo lahko predstavljamo kot javno knjigo, v kateri so zapisane transakcije in stanja posameznih naslovov. Če imate Bitcoin, Ethereum ali drugo kriptovaluto, to ne pomeni, da je ta kovanec v vašem telefonu. Pomeni, da v verigi blokov obstaja zapis, s katerim je mogoče razpolagati z ustreznim zasebnim ključem.

Aplikacija vam samo omogoča, da s stanjem upravljate. Lahko vam prikazuje račun pri ponudniku ali pa deluje kot orodje za upravljanje vaših lastnih ključev.

To je bistvena razlika.

Če na primer s telefonom posnamete fotografijo, se ta shrani v pomnilnik telefona. Dejansko obstaja kot datoteka v napravi. Pri kriptovalutah to ne deluje tako. Kriptovalute niso fizično prisotne v napravi in niso shranjene v mapi. Niso datoteka, ki bi jo lahko iz telefona kopirali na USB-ključ.

Bolj strokovno povedano so kriptovalute povezane z naslovi v verigi blokov, za njihov prenos pa je potreben ustrezen zasebni ključ. Veriga blokov omogoča preverjanje, kakšno stanje je povezano z določenim naslovom. Denarnica je nato orodje, ki omogoča varno upravljanje teh ključev.

Enako velja za strojno denarnico. Tudi v njej kriptovalute niso fizično shranjene. Strojna denarnica varuje predvsem zasebne ključe, torej dostop do možnosti prenosa kriptovalut.

Javni ključ, zasebni ključ in naslov

Da bi razumeli, kje kriptovalute dejansko so, moramo pojasniti tri osnovne pojme: javni naslov, javni ključ in zasebni ključ.

Javni naslov si lahko predstavljamo podobno kot številko bančnega računa. Lahko ga pošljete drugi osebi, da vam nanj nakaže kriptovaluto. Sam po sebi pa ne omogoča razpolaganja s kriptovalutami.

Zasebni ključ je občutljiv podatek, ki omogoča podpisovanje transakcij. Kdor ima zasebni ključ, lahko kriptovalute pošlje z določenega naslova. Zato mora ostati varen in ga ne smemo razkriti nikomur.

Poenostavljeno:

Veriga blokov prikazuje, kje se kriptovalute nahajajo.

Javni naslov se uporablja za prejemanje kriptovalut.

Zasebni ključ omogoča prenos kriptovalut.

Denarnica pomaga upravljati te ključe.

Od tod izvira znani rek:

»Not your keys, not your coins.«

V slovenščini bi ga lahko prevedli kot:

»Če ključi niso vaši, tudi kriptovalute v resnici niso vaše.«

Ta rek ne pomeni, da je vsako hranjenje kriptovalut pri ponudniku samodejno slabo. Pomeni le, da je treba razlikovati med priročnim uporabniškim računom in neposrednim nadzorom nad lastnimi ključi.

Kaj je borza?

Borza kriptovalut je platforma, na kateri se kriptovalute kupujejo in prodajajo. Uporabniki lahko trgujejo med običajnimi valutami, kot sta evro ali dolar, in kriptovalutami, pa tudi med posameznimi kriptovalutami.

Borze pogosto ponujajo številne funkcije. Na njih najdemo grafikone, trgovalne pare, zgodovino poslov, napredna naročila in možnost aktivnega trgovanja. Za izkušenejše uporabnike je borza lahko koristno orodje. Za začetnika pa je lahko njeno okolje zapleteno in nepregledno.

Če na borzi kupite kriptovaluto in jo tam pustite, je praviloma ne hranite na enak način, kot če bi jo imeli v lastni denarnici. Na računu vidite stanje, za tehnično hrambo kriptovalut pa skrbi borza.

To pomeni, da se zanašate na ponudnika. Zanašate se na njegovo varnost, pravila, notranje sisteme, razpoložljivost storitve in sposobnost, da vam omogoči razpolaganje s kriptovalutami.

Tak model je lahko priročen. Uporabniku ni treba samostojno varovati zasebnih ključev, upravljati seed fraze ali nastavljati lastne denarnice. Po drugi strani pa nima enake stopnje neposrednega nadzora.

Borza je zato primerna predvsem kot prostor za trgovanje. Ni nujno idealno dolgoročno mesto hrambe za vsakega uporabnika. Odločitev je odvisna od zneska, izkušenj, zaupanja v ponudnika in pripravljenosti prevzeti lastno odgovornost.

Kaj je menjalnica?

Menjalnica kriptovalut je namenjena predvsem enostavnejšemu nakupu in prodaji kriptovalut. V primerjavi z borzo je postopek običajno bolj neposreden. Uporabnik vnese, koliko želi kupiti ali prodati, storitev prikaže menjalni tečaj in izvede transakcijo.

Menjalnica je pogosto primernejša za običajnega uporabnika, ki se ne želi ukvarjati z grafikoni, knjigami naročil ali aktivnim trgovanjem. Njen cilj je poenostaviti vstop v svet kriptovalut.

Tudi tukaj pa je pomembno razlikovati, kaj se zgodi po nakupu.

Kriptovalute lahko ostanejo pri ponudniku storitve. V tem primeru uporabnik vidi stanje v aplikaciji ali na računu, ponudnik pa skrbi za tehnično hrambo in upravljanje.

Kriptovalute se lahko pošljejo tudi v uporabnikovo lastno denarnico. Takrat uporabnik pridobi več nadzora, vendar tudi več odgovornosti.

Razlika torej ni samo v tem, ali kupujemo prek borze ali menjalnice. Pomembnejše vprašanje je, ali kriptovalute ostanejo pri ponudniku ali jih hranimo v lastni denarnici.

Račun pri ponudniku

Veliko ljudi začne tako, da pri ponudniku kriptostoritev ustvari račun, kupi kriptovalute in jih spremlja v aplikaciji. Za začetnika je to pogosto najpreprostejša možnost.

Prednost je udobje. Uporabnik se prijavi z e-poštnim naslovom, geslom in po potrebi z dvostopenjskim preverjanjem ter vidi svoj portfelj. Ni mu treba takoj razumeti seed fraze, zasebnih ključev ali tehničnih podrobnosti verige blokov.

Tak način pa pomeni, da zaupa ponudniku. Če so kriptovalute vodene v okviru računa pri storitvi, uporabnik običajno nima neposrednega dostopa do zasebnih ključev. Ponudnik skrbi za tehnično hrambo sredstev, uporabnik pa ima pri njem uporabniški račun.

To ni nujno slabo. Za del uporabnikov so udobje, preprostost in podpora strankam pomembnejši od popolne tehnične samostojnosti.

Treba pa je vedeti, da gre za drugačen model kot pri lastni denarnici.

Uporabnik pri ponudniku pridobi enostavnejši dostop, vendar se hkrati zanaša na tretjo osebo. Če ima ponudnik tehnično težavo, začasno omeji dvige, zaradi varnostnega preverjanja blokira račun ali se znajde v regulativnih oziroma finančnih težavah, uporabnik morda nima popolnega nadzora nad položajem.

To ne pomeni, da so skrbniške storitve slabe. Pomeni, da je treba razumeti, kateri model uporabljamo.

Skrbniška in neskrbniška denarnica

Ena najpomembnejših delitev v svetu kriptovalut je razlika med skrbniško in neskrbniško denarnico.

Pri skrbniški denarnici zasebne ključe upravlja tretja oseba. Običajno je to borza, menjalnica ali drug ponudnik kriptostoritev. Uporabnik se prijavi v svoj račun, ponudnik pa zanj izvaja tehnično upravljanje.

Pri neskrbniški denarnici zasebne ključe hrani sam uporabnik. Ponudnik, borza ali druga tretja oseba nima neposrednega nadzora nad njegovimi ključi. Uporabnik ima večjo samostojnost, vendar nosi tudi večjo odgovornost.

Glavna razlika torej ni v tem, ali uporabljate lepo aplikacijo ali zapleteno napravo. Ključno je, kdo nadzoruje zasebne ključe. Kraken v svojih izobraževalnih vsebinah to razliko pojasnjuje prav z vprašanjem nadzora nad zasebnimi ključi: pri skrbniških denarnicah jih upravlja tretja oseba, pri neskrbniških pa jih nadzoruje uporabnik.

To je osnovno načelo, ki bi ga moral poznati vsak, ki uporablja kriptovalute.

Prednosti in omejitve hrambe pri ponudniku

Hranjenje kriptovalut pri ponudniku je lahko za začetnika praktično. Uporabnik ima na voljo preprost vmesnik, podporo strankam in pogosto možnost obnovitve dostopa do računa na podoben način, kot je vajen pri običajnih spletnih storitvah.

To je velika prednost zlasti za ljudi, ki se ne želijo takoj ukvarjati s tehničnimi podrobnostmi lastne denarnice.

Hkrati pa se uporabnik zanaša na tretjo osebo. Ta upravlja ključe, določa pravila storitve ter je lahko vezana na regulativne zahteve, varnostne preglede ali notranje postopke.

Pri skrbniških storitvah lahko pride do različnih situacij. Ponudnik lahko začasno omeji dvige. Račun je lahko zaradi preverjanja blokiran. Storitev je lahko izpostavljena hekerskemu napadu, insolventnosti, tehničnemu izpadu ali spremembi pravil.

Zato je treba hrambo pri ponudniku razumeti kot kompromis.

Na eni strani je udobje.

Na drugi strani je nižja stopnja neposrednega nadzora.

Kraken v svoji primerjavi navaja, da so skrbniške denarnice lahko bolj priročne za začetnike, vendar uporabnike hkrati izpostavljajo tveganjem tretjih oseb, kot so varnostni incidenti, insolventnost, regulativni posegi ali spremembe storitve.

Lastna denarnica

Lastna denarnica pomeni, da uporabnik sam hrani podatke za dostop do svojih kriptovalut, ne pa borza, menjalnica ali druga tretja oseba.

S tem pridobi več nadzora. Kriptovalute lahko pošilja brez odobritve ponudnika. Ni odvisen od enega računa ali ene platforme in ima neposreden odnos z omrežjem kriptovalute.

Hkrati pa prevzame odgovornost.

Če izgubi seed frazo, mu je nihče ne more obnoviti. Če kriptovalute pošlje na napačen naslov, transakcije običajno ni mogoče razveljaviti. Če nasede prevarantu in seed frazo vnese na lažno spletno mesto, lahko kriptovalute izgubi.

Lastna denarnica zato ni le tehnično orodje. Pomeni spremembo odgovornosti.

Pri banki ali ponudniku storitev del odgovornosti nosi institucija. Pri lastni denarnici večji del odgovornosti neposredno nosi uporabnik.

Za veliko ljudi je to nekaj nenavadnega. Kriptovalute omogočajo večjo finančno samostojnost, vendar ta samostojnost ni brez zahtev. Potrebni so osnovno znanje, disciplina in previdnost.

Programska denarnica

Programska denarnica je aplikacija v telefonu, računalniku ali brskalniku. Je praktična, hitra in preprosto dostopna.

Primerna je lahko za manjše zneske, vsakdanjo uporabo ali prvo spoznavanje lastnega upravljanja kriptovalut. Uporabnik ustvari denarnico, zapiše seed frazo ter lahko prejema ali pošilja kriptovalute.

Slabost je, da programska denarnica deluje v okolju, ki je lahko ranljivo. Telefon ali računalnik je lahko okužen z zlonamerno programsko opremo. Uporabnik lahko prenese lažno aplikacijo, klikne na goljufivo povezavo ali seed frazo vnese na strani, ki se predstavlja kot uradna podpora.

Zato je treba upoštevati osnovna varnostna pravila.

Seed fraze nikoli ne fotografirajte.

Seed fraze nikoli ne pošiljajte po e-pošti.

Seed fraze nikoli ne shranjujte v oblak.

Seed fraze nikoli ne vnašajte na neznanem spletnem mestu.

Seed fraze nikoli ne posredujte domnevni podpori strankam.

Programska denarnica je lahko dober začetek, vendar je za dolgoročno hrambo večjih zneskov smiselno razmisliti o višji ravni zaščite.

Strojna denarnica

Strojna denarnica je fizična naprava, namenjena upravljanju kriptografskih ključev. Njen glavni namen ni »shraniti kriptovalute v napravo«, temveč zaščititi zasebne ključe zunaj običajnega spletnega okolja.

To je pomembno, ker je običajen računalnik ali telefon povezan z internetom, uporablja številne aplikacije in je lahko ranljiv za zlonamerno programsko opremo. Strojna denarnica pomaga zmanjšati tveganje tako, da občutljive ključe ohranja ločene od spletnega okolja.

Eden najbolj znanih primerov je češko podjetje Trezor. Za znamko Trezor stoji praško podjetje SatoshiLabs, ki je po lastnih navedbah leta 2014 ustvarilo Trezor Model One, predstavljen kot prva strojna denarnica na svetu.

Strojna denarnica običajno deluje tako, da transakcijo pripravite v aplikaciji, potrdite pa jo neposredno na napravi. Na zaslonu naprave preverite naslov, znesek in druge podatke. Šele nato transakcijo fizično potrdite.

Namen postopka je, da zasebni ključ ne zapusti naprave. Trezor v svojih izobraževalnih vsebinah pojasnjuje, da strojna denarnica zasebni ključ hrani brez povezave in omogoča interakcijo z verigo blokov, ne da bi bil zasebni ključ izpostavljen internetu.

To pa ne pomeni, da strojna denarnica odpravi vsa tveganja.

Še vedno je najpomembnejše varno ravnanje s seed frazo. Če jo uporabnik fotografira, shrani v oblak ali vnese na lažno spletno mesto, ga strojna denarnica morda ne bo mogla zaščititi.

Strojna denarnica bistveno poveča varnost, vendar ne more zaščititi uporabnika, ki sam razkrije glavno varnostno kopijo svoje denarnice.

Kaj je seed fraza?

Seed fraza, imenovana tudi recovery seed ali obnovitvena fraza, je niz besed, ki služi kot varnostna kopija kriptodenarnice. Najpogosteje vsebuje 12 ali 24 besed v natančno določenem vrstnem redu.

Te besede niso običajno geslo. So ključ za obnovitev celotne denarnice.

Če se vam pokvari telefon, izgubite strojno denarnico ali kupite novo napravo, lahko s seed frazo obnovite denarnico. Če pa seed frazo pridobi nekdo drug, lahko tudi on obnovi vašo denarnico.

Zato seed fraze nikoli ne smemo jemati zlahka.

Pri običajnem geslu je pogosto na voljo možnost obnovitve. Kliknete »pozabljeno geslo«, prejmete e-pošto in nastavite novo. Pri lastni kriptodenarnici to ne deluje tako.

Če izgubite seed frazo in hkrati dostop do denarnice, je lahko dostop do kriptovalut nepovratno izgubljen.

Če seed frazo pridobi druga oseba, so lahko posledice prav tako resne.

Seed fraza je zato eden najpomembnejših podatkov v celotnem svetu kriptovalut.

V aplikaciji vidim stanje. Ali to pomeni, da kriptovalute resnično posedujem?

To je eno najpogostejših vprašanj.

Odgovor je: odvisno od tega, v kateri aplikaciji vidite stanje.

Če gre za aplikacijo ponudnika, na primer borze ali menjalnice, verjetno vidite stanje, vodeno na vašem uporabniškem računu. Ponudnik za vas skrbi za tehnično hrambo kriptovalut. Podobno je računu pri finančni instituciji: vi imate dostop do storitve, vendar zasebnih ključev običajno ne upravljate neposredno.

Če gre za lastno denarnico, za katero imate seed frazo samo vi, je položaj drugačen. V tem primeru imate neposreden nadzor nad ključi, ki omogočajo prenos kriptovalut.

Razlika torej ni v sami aplikaciji. Razlika je v tem, kdo nadzoruje ključe.

Videti stanje ne pomeni samodejno imeti popolnega nadzora.

Udobje in odgovornost

Pri kriptovalutah je treba razlikovati med udobjem in odgovornostjo.

Hranjenje kriptovalut pri ponudniku je udobnejše. Uporabnik ima podporo strankam, lažji dostop, pregleden vmesnik in pogosto tudi možnost obnovitve dostopa do računa. Za začetnika ali manjše zneske je to lahko praktična rešitev.

Lastna denarnica omogoča večji nadzor. Uporabnik je manj odvisen od enega ponudnika in ima neposreden dostop do svojih kriptovalut. Hkrati pa nosi večjo odgovornost za varnost.

Ne obstaja ena sama rešitev, ki bi bila pravilna za vse.

Nekdo ceni preprostost storitve in se ne želi takoj ukvarjati s tehničnimi podrobnostmi. Drugi želi imeti kriptovalute pod lastnim nadzorom in se je pripravljen naučiti uporabe denarnice, seed fraze in varnostnih postopkov.

Pomembno je vedeti, kateri model uporabljamo in kakšna tveganja so z njim povezana.

Praktični primer

Predstavljajmo si tri različne uporabnike.

Prvi uporabnik kupi Bitcoin prek ponudnika in ga pusti na svojem računu. Odpre aplikacijo, vidi stanje in lahko kriptovaluto pozneje proda ali pošlje. To je preprosto in priročno, vendar se uporabnik zanaša na ponudnika storitve.

Drugi uporabnik kupi Bitcoin in ga pošlje v mobilno denarnico. Ima svojo seed frazo in večji nadzor. Vendar mora varno hraniti varnostno kopijo, zaščititi telefon in biti previden pri vsaki transakciji.

Tretji uporabnik Bitcoin dolgoročno hrani v strojni denarnici. Zasebni ključi so ločeni od običajnega spletnega okolja. Ta način je lahko primeren za dolgoročno hrambo večjih zneskov. Uporabnik pa mora zelo skrbno varovati seed frazo in razumeti, kaj počne.

Vse tri možnosti so lahko smiselne.

Razlikujejo se po stopnji udobja, nadzora in odgovornosti.

Najpogostejše zmote

Prva zmota je prepričanje, da so kriptovalute shranjene neposredno v aplikaciji. V resnici so zapisane v verigi blokov, aplikacija pa samo omogoča upravljanje z njimi.

Druga zmota je prepričanje, da vsaka aplikacija pomeni lastno denarnico. Ni nujno. Nekatere aplikacije prikazujejo račun pri ponudniku, druge pa dejansko upravljajo uporabnikove lastne ključe.

Tretja zmota je podcenjevanje seed fraze. Veliko začetnikov jo obravnava kot običajno geslo. V resnici je glavna varnostna kopija denarnice.

Četrta zmota je prepričanje, da strojna denarnica odpravi vsa tveganja. Strojna denarnica povečuje varnost, vendar ne ščiti pred nepazljivostjo uporabnika.

Peta zmota je domneva, da je napačno poslano kriptotransakcijo mogoče preprosto vrniti. Pri večini transakcij v verigi blokov to ni mogoče.

Šesta zmota je prepričanje, da »vidim stanje« samodejno pomeni »imam popoln nadzor«. Pri kriptovalutah se je treba vedno vprašati, kdo ima ključe.

Kako o tem razmišljati preprosto

Za začetnika je lahko koristno upravljanje kriptovalut razdeliti na tri ravni.

Prva raven je račun pri ponudniku. Je preprost, priročen in primeren za prvo spoznavanje. Uporabnik pa običajno nima lastnih ključev.

Druga raven je lastna programska denarnica. Uporabnik ima več nadzora, vendar mora znati varno ravnati s seed frazo.

Tretja raven je strojna denarnica. Primerna je predvsem za dolgoročno hrambo in večje zneske. Ponuja višjo raven varnosti, vendar še vedno zahteva odgovoren pristop.

Osnovno vprašanje torej ni samo:

Kje vidim svoje kriptovalute?

Primernejše vprašanje je:

Kdo ima ključe?

Če ključe hrani ponudnik, se zanašate na njegovo storitev. Če jih hranite sami, imate večji nadzor, vendar tudi večjo odgovornost.

Zakaj je to pomembno

Kriptovalute so nastale tudi zato, da bi ljudje lahko upravljali digitalno vrednost, ne da bi se morali zanašati izključno na centralno oblast. To je ena njihovih največjih inovacij.

Ta možnost pa prinaša tudi novo vrsto odgovornosti.

V običajnem finančnem sistemu smo vajeni, da napake pogosto rešujejo banka, podpora strankam ali plačilna institucija. Pri kriptovalutah ni vedno tako. Če hranite lastne ključe, v določeni meri postanete sami svoja banka.

To je lahko prednost, vendar le, če razumete osnovna pravila varnosti.

Zato je razumevanje razlike med borzo, menjalnico in denarnico eden najpomembnejših korakov v svetu kriptovalut.

Zaključek

Kriptovalute niso shranjene v mobilnem telefonu, računalniku ali neposredno v strojni denarnici. Zapisane so v verigi blokov. Kdo lahko z njimi razpolaga, določa dostop do kriptografskih ključev.

Borza je prostor za trgovanje. Menjalnica poenostavlja nakup in prodajo. Račun pri ponudniku ponuja udobje, vendar pomeni zanašanje na tretjo osebo. Lastna denarnica daje večji nadzor, vendar zahteva večjo odgovornost. Strojna denarnica, na primer izdelek češkega podjetja Trezor, je lahko primerna rešitev za varnejšo dolgoročno hrambo kriptovalut.

Najpomembnejša razlika ni v tem, ali stanje vidite v aplikaciji.

Pomembno je, kdo ima ključe.

Če kriptovalute hrani ponudnik, imate prek storitve priročen dostop. Če hranite lastne ključe, imate nad kriptovalutami večji nadzor. S tem nadzorom pa pride tudi odgovornost za varnost.

Razumevanje te razlike je osnovni korak k temu, da kriptovalut ne uporabljamo le kot številko v aplikaciji, temveč dejansko razumemo, kako delujejo.