Ko nekdo prvič kupi kriptovalute, običajno v aplikaciji vidi le številko. Na prvi pogled je to podobno spletnemu bančništvu. Odpre aplikacijo in vidi vrednost svojega portfelja.

Prav tu nastane ena najpogostejših zmot začetnikov. Kriptovalute niso shranjene v telefonu, računalniku ali neposredno v aplikaciji. Niso datoteka, ki bi bila shranjena v neki mapi. Obstajajo kot zapis v blockchainu, aplikacija pa omogoča le prikaz stanja in upravljanje z njim.

Ključno vprašanje zato ni samo: kje vidim svoje kriptovalute? Natančnejše vprašanje se glasi: kdo ima ključe? Odgovor na to vprašanje določa, kdo ima dejanski nadzor nad kriptovalutami.

Kriptovalute niso v aplikaciji

Blockchain si lahko poenostavljeno predstavljamo kot javno knjigo, v kateri so zapisane transakcije in stanja posameznih naslovov. Če imate Bitcoin, Ethereum ali drugo kriptovaluto, noben kovanec ni v vašem telefonu. V blockchainu obstaja zapis, s katerim je mogoče upravljati z ustreznim zasebnim ključem.

Aplikacija vam bodisi prikazuje račun pri ponudniku, ki v vašem imenu hrani ključe, bodisi je namenjena upravljanju vaših lastnih ključev. Na prvi pogled sta lahko obe možnosti videti podobno, vendar gre tehnično za različna načina hrambe kriptovalut.

Enako velja za strojno denarnico. Tudi v njej kriptovalute niso fizično shranjene. Naprava varuje predvsem zasebne ključe, ki omogočajo podpisovanje transakcij in prenos kriptovalut.

Javni naslov in zasebni ključ

Javni naslov si lahko predstavljamo podobno kot številko bančnega računa. Posredujete ga lahko drugi osebi, da vam nanj pošlje kriptovaluto. Sam po sebi pa ne omogoča razpolaganja s stanjem.

Zasebni ključ je po drugi strani občutljiv podatek, ki omogoča podpis transakcije. Kdor ima zasebni ključ, lahko z določenega naslova pošlje kriptovalute. Zato se v svetu kriptovalut uporablja rek »Not your keys, not your coins«. To ne pomeni, da je hramba kriptovalut pri ponudniku samodejno napačna. Pomeni le, da morate vedeti, kdo dejansko nadzoruje ključe.

Borza, menjalnica in račun pri ponudniku

Kriptoborza je namenjena predvsem trgovanju. Ponuja grafe, trgovalne pare in različne vrste naročil. Menjalnica je običajno preprostejša: uporabnik vnese znesek, storitev prikaže menjalni tečaj ter izvede nakup ali prodajo.

V obeh primerih lahko kriptovalute po nakupu ostanejo pri ponudniku ali pa se pošljejo v lastno denarnico. Zato ni odločilno le, ali kupujete prek borze ali menjalnice, temveč tudi, kaj se s kriptovalutami zgodi po končanem nakupu.

Če ostanejo na uporabniškem računu, za njihovo tehnično hrambo skrbi ponudnik. Za začetnika je to priročno: na voljo ima podporo uporabnikom in se mu ni treba takoj ukvarjati s seed phrase ali zasebnimi ključi. Hkrati pa se zanaša na varnost, pravila in razpoložljivost storitve.

Lastna denarnica

Pri lastni denarnici ključe hrani uporabnik sam. Pridobi večji nadzor, ni odvisen od enega računa in lahko kriptovalute pošilja brez odobritve ponudnika.

Z nadzorom pa pride tudi odgovornost. Če uporabnik izgubi seed phrase, pošlje kriptovalute na napačen naslov ali omogoči dostop goljufu, običajno ni podpore uporabnikom, ki bi lahko odpravila nastalo situacijo.

Programska in strojna denarnica

Programska denarnica je aplikacija v telefonu, računalniku ali spletnem brskalniku. Praktična je za vsakodnevno uporabo in manjše zneske. Deluje pa v napravi, ki jo lahko ogrozijo zlonamerna programska oprema, lažna aplikacija ali goljufiva povezava.

Strojna denarnica je fizična naprava, ki varuje zasebne ključe zunaj običajnega spletnega okolja. Transakcijo pripravite v aplikaciji, naslov in znesek pa potrdite neposredno na napravi. Primerna je lahko za dolgoročno hrambo višjih zneskov.

Tudi strojna denarnica ne odpravi vseh tveganj. Če uporabnik razkrije seed phrase ali jo vnese na lažno spletno stran, lahko izgubi kriptovalute ne glede na kakovost naprave.

Kaj je seed phrase?

Seed phrase je niz, najpogosteje 12 ali 24 besed, ki služi kot varnostna kopija celotne denarnice. Če se telefon ali strojna denarnica pokvari oziroma izgubi, lahko s to frazo denarnico obnovite na drugi napravi. Če jo pridobi druga oseba, lahko denarnico obnovi tudi ona.

Seed phrase zato nikoli ne fotografiramo, pošiljamo po e-pošti, shranjujemo v oblaku ali razkrivamo domnevni podpori uporabnikom. Hraniti jo je treba brez povezave in na varnem. Pri lastni denarnici običajno ni gumba »pozabljeno geslo«, s katerim bi lahko obnovili dostop.

Udobje in odgovornost

Ni ene rešitve, ki bi bila primerna za vsakogar. Račun pri ponudniku ponuja več udobja in je lahko primeren za začetnika ali nekoga, ki se ne želi takoj ukvarjati s tehničnimi podrobnostmi. Lastna denarnica zagotavlja večji nadzor, vendar zahteva znanje, disciplino in previdnost.

Za vsakodnevno uporabo in manjše zneske je lahko smiselna programska denarnica. Za dolgoročno hrambo višjih zneskov je lahko primernejša strojna denarnica. Pomembno je vedeti, kateri model uporabljate in kakšna tveganja so z njim povezana.

Zaključek

Kriptovalute niso shranjene v mobilnem telefonu, računalniku ali strojni denarnici. Zapisane so v blockchainu, možnost razpolaganja z njimi pa določa dostop do kriptografskih ključev.

Če ključe hrani ponudnik, dobite priročnejšo storitev, vendar se zanašate na tretjo osebo. Če ključe hranite sami, imate večji nadzor, vendar tudi vso odgovornost za varnost.

Najpomembnejše vprašanje zato ni: kje vidim svoje kriptovalute? Najpomembneje je: kdo ima ključe? Razumevanje te razlike je temelj varne in odgovorne uporabe kriptovalut.