Kriptovalute so bile dolgo dojemane kot svet, ki stoji zunaj tradicionalnih financ. Za nekatere so pomenile alternativo bankam in državi, za druge pa so bile le zelo tvegana špekulacija brez jasnih pravil. Danes pa se njihov položaj spreminja. Kripto sicer ostaja volatilno in tvegano, hkrati pa se vse bolj približuje okolju klasičnega finančnega trga.

Razlog je preprost: poleg tehnološkega eksperimenta kriptovalute postajajo tudi sredstvo, ki ga spremljajo regulatorji, banke, skladi in upravljavci premoženja. V igro ne vstopajo le novi pravni okviri, temveč tudi borzno trgovani produkti, storitve skrbništva nad sredstvi ali bančna infrastruktura. Prav zaradi tega se spreminja pomen kripta v širšem finančnem sistemu.

Dolgo časa glavna težava kriptovalut ni bila le cenovna volatilnost. Ena največjih ovir je bila pravna negotovost. Pogosto ni bilo jasno, po kakšnih pravilih se določeno kriptosredstvo sploh presoja, kdo nad njim izvaja nadzor, katere informacije mora ponudnik razkriti in kako morajo biti zaščitena sredstva strank. Za običajnega vlagatelja lahko to zveni kot tehnična podrobnost, v resnici pa gre za bistveno stvar. Če namreč ni jasno, v kateri regulativni režim sredstvo spada, nastane negotovost tudi glede tega, komu vlagatelj pravzaprav zaupa svoj denar.

Prav ta nejasnost je dolgo časa držala kripto bolj na obrobju finančnega sistema. Banka, sklad ali upravljavec premoženja težko ustvari investicijski produkt ali model upravljanja tveganj okoli sredstva, pri katerem ni jasno, katera pravila zanj veljajo. Regulacija zato ni le še ena plast birokracije. Je poskus vzpostavitve minimalnih standardov za delovanje trga, razkrivanje informacij in ravnanje s sredstvi strank.

Polni pomen regulacije je pokazal tudi padec borze FTX leta 2022. Še pred propadom je spadala med najbolj znane kriptoplatforme na svetu in je delovala kot profesionalno vodeno podjetje. Po navedbah ameriške Komisije za vrednostne papirje in borzo pa so sredstva strank odtekala v povezano družbo Alameda Research in bila uporabljena na način, o katerem uporabniki niso imeli jasnih informacij.

Ko je zaupanje v skupino FTX razpadlo, se je pokazalo, da podjetje ni sposobno izpolniti svojih obveznosti. Ta primer je postal opozorilo za celoten trg: brez jasnih pravil, nadzora in ločitve sredstev strank od lastnega poslovanja lahko propade tudi zelo znano podjetje.

V Evropi je najpomembnejši korak regulacija MiCA. Ta ustvarja skupni okvir za kriptosredstva in z njimi povezane storitve v primerih, ki jih druga unijska finančna zakonodaja ne pokriva. Njen cilj ni, da bi kripto postalo varno ali brez tveganja, temveč da uvede jasnejša pravila za ponudnike storitev, obveščanje strank, avtorizacijo in nadzor. Z drugimi besedami, MiCA ne obljublja, da bosta iz kripta izginili volatilnost ali možnost izgube, ampak zmanjšuje del pravne in institucionalne negotovosti.

To ima praktičen vpliv tudi za vlagatelje. Jasnejša pravila povečujejo verjetnost, da bodo uporabljali storitve subjekta, ki je pod nadzorom in deluje po vnaprej določenih pogojih. Hkrati pa je pomembno dodati, da tudi MiCA ne pomeni enake ravni zaščite kot pri tradicionalnih finančnih produktih, zlasti če storitve ponuja nepooblaščen ponudnik ali ponudnik zunaj Evropske unije.

Sprememba je vidna tudi v praksi. Regulacija ni več le teorija na papirju, temveč se odraža v licenciranju konkretnih podjetij in v tem, kdo je sposoben vstopiti v popolnoma reguliran režim. Prav zato se kriptotrg začenja podobati bolj običajnemu okolju finančnih storitev.

V Združenih državah je položaj bolj zapleten. V nasprotju z Evropsko unijo tam dolgo ni obstajal enoten okvir, primerljiv z MiCA. Razprava se je vrtela predvsem okoli tega, ali so posamezna kriptosredstva bolj blago ali vrednostni papir in kateri organ naj nad njimi izvaja nadzor. Ameriški pristop je bil zato dolgo bolj razdrobljen in bolj utemeljen na razlagi že obstoječih pravil za blagovne in kapitalske trge.

Eden najvidnejših trenutkov, ko se je kripto približalo klasičnemu kapitalskemu trgu, je bila odobritev promptnih bitcoin ETP v Združenih državah januarja 2024. S tem se je odprla pot, da bi se produkti, neposredno vezani na ceno bitcoina, trgovali na reguliranih borzah. Pomen tega koraka ni bil v tem, da bi bitcoin prenehal biti tvegan. Bistveno je bilo, da je postal za številne vlagatelje dostopnejši prek znane infrastrukture posrednikov, borz, skladov in storitev skrbništva nad sredstvi, ne pa le prek kriptoborze in lastne denarnice.

Prav to je bistveno znižalo praktično vstopno oviro za del malih in institucionalnih vlagateljev. Kripto se je tako približalo svetu, v katerem se običajno trguje z delnicami, obveznicami ali blagovnimi skladi. To ne pomeni, da je bitcoin postal isto kot delnica ali zlato. Pomeni pa, da je postal dostopen prek orodij, ki jih klasični finančni trg že pozna in jih zna uporabljati.

Podobno pomembno je tudi to, da v prostor digitalnih sredstev vstopajo banke in upravljavci sredstev. Ko se kripto začne obravnavati z vidika bančnega nadzora, skrbništva nad sredstvi ali kapitalskih pravil, je jasno, da ne gre več le za obrobni eksperiment. Postopoma se vključuje v resnično finančno infrastrukturo.

Za običajnega vlagatelja je ključno predvsem to, da regulacija sama po sebi iz kripta ne naredi varnega sredstva. Še vedno gre za trg z visoko volatilnostjo in vrsto tehnoloških ter operativnih tveganj. Regulacija pa spreminja nekaj drugega. Zmanjšuje del negotovosti, omogoča jasnejše razlikovanje med bolj zaupanja vrednimi in manj zaupanja vrednimi ponudniki ter odpira pot k temu, da je mogoče kriptovalute držati in z njimi trgovati tudi prek bolj znanih in strožje nadzorovanih institucij.

Kriptovalute torej danes niso več dojemane le kot nekaj, kar stoji zunaj klasičnega finančnega sveta. Vse bolj postajajo njegov del, čeprav za zdaj še ne v povsem ustaljeni obliki. Prav zato je danes odnos med kriptom in tradicionalnim finančnim trgom tako pomemben: ne gre več le za to, ali kripto vanj sodi, temveč kakšno vlogo bo v njem igralo in po kakšnih pravilih bo delovalo.