Ko slišimo besedo kriptovaluta, si mnogi predstavljajo nekaj novega, zapletenega in tveganega — nekaj, za čimer ne stoji banka, osrednja institucija ali država. Prav zato del javnosti kriptovalutam še vedno ne zaupa.

Kljub temu digitalni denar uporabljamo vsak dan. Plačo prejemamo na bančni račun, najemnino in stroške plačujemo z bančnim nakazilom, v trgovinah pa uporabljamo kartice, mobilne telefone ali pametne ure. Ko odpremo bančno aplikacijo, ne vidimo fizičnih bankovcev, temveč le številko na zaslonu.

Kriptovalute torej niso izumile digitalnega denarja. Uvedle so predvsem nov način hranjenja in prenosa digitalne vrednosti brez tradicionalne banke ali druge osrednje institucije.

Digitalni denar uporabljamo že leta

Še pred nekaj desetletji je bila večina denarja fizična. Ljudje so plačo prejemali v gotovini, bankovce nosili v denarnici ter nakupe plačevali s kovanci in bankovci.

Danes je drugače. Denar na bančnem računu je predvsem digitalni zapis v sistemu banke. Pri plačilu s kartico ali bančnem nakazilu se fizični denar ne prenese. Spremenijo se le stanja, zabeležena na posameznih računih.

Večini ljudi to ne predstavlja težave, ker zaupajo bančnemu sistemu. Verjamejo, da banka pravilno vodi evidenco njihovega denarja, jim omogoča plačevanje in dvig gotovine ter deluje pod regulativnim nadzorom.

Zanimiv primer je evro. Uveden je bil 1. januarja 1999, sprva kot valuta za računovodstvo in elektronska plačila. Evrski bankovci in kovanci so prišli v obtok šele leta 2002. Ena najpomembnejših svetovnih valut je torej več let obstajala samo v digitalni in računovodski obliki.

Digitalni denar ni oddaljena vizija prihodnosti. Je že del sveta, v katerem živimo.

Kaj daje denarju vrednost

Sodobni denar praviloma ni krit z zlatom tako, da bi lahko vsak bankovec odnesli v banko in v zameno zahtevali določeno količino plemenite kovine.

Pomembna sprememba se je zgodila leta 1971, ko so Združene države Amerike ukinile zamenljivost ameriškega dolarja za zlato. Od takrat vrednost sodobnih valut temelji predvsem na zaupanju v državo, centralno banko, gospodarstvo in delovanje finančnega sistema.

Češke krone, evre ali dolarje sprejemamo, ker verjamemo, da jih bodo sprejeli tudi drugi ljudje, podjetja in institucije. Države v teh valutah pobirajo davke, centralne banke pa si prizadevajo ohranjati njihovo stabilnost.

Denar torej ni vreden zgolj zato, ker ima fizično obliko. Njegova vrednost izhaja predvsem iz zaupanja v sistem, ki ga podpira in uporablja.

V čem se kriptovalute razlikujejo

Razlika med tradicionalnim denarjem in kriptovalutami ni v tem, da je prvi resničen, druge pa zgolj digitalne. Večina tradicionalnega denarja danes že obstaja v digitalni obliki.

Glavna razlika je v pravilih ter v tem, komu oziroma čemu zaupamo.

Pri tradicionalnih valutah zaupamo državi, centralni banki in finančnim institucijam. Centralne banke lahko vplivajo na količino denarja v obtoku, spreminjajo obrestne mere in se odzivajo na gospodarske krize. To sistemu zagotavlja določeno prilagodljivost, hkrati pa pomeni, da lahko na njegova pravila vplivajo odločitve ljudi in institucij.

Pri kriptovalutah zaupanje temelji predvsem na tehnologiji, kriptografiji in pravilih posameznega omrežja. Pri Bitcoinu je na primer vnaprej določeno, da nikoli ne bo obstajalo več kot 21 milijonov bitcoinov. Temeljna pravila so zapisana v protokolu, njihova sprememba pa bi zahtevala široko soglasje udeležencev omrežja.

Prav zato nekateri Bitcoin vidijo kot alternativo tradicionalnemu denarnemu sistemu.

Niti banke niti kriptovalute niso brez tveganj

Banke so regulirane institucije, bančne vloge pa so do določene višine zajamčene. To zagotavlja pomembno zaščito. Zgodovina kljub temu kaže, da tudi bančni sistem ni povsem brez tveganj.

Velike institucije, kot sta Lehman Brothers in Credit Suisse, pa tudi IPB in Sberbank CZ na češkem trgu, so se znašle v resnih težavah. Tudi bančni sistem je odvisen od zaupanja. Če komitenti začnejo množično dvigovati denar, se lahko tudi velika banka hitro znajde pod pritiskom.

Kriptovalute prinašajo drugačen sklop tveganj. Njihove cene lahko močno nihajo, nekateri projekti lahko propadejo, uporabniki pa lahko izgubijo denar zaradi prevar, izgube zasebnih ključev ali drugih podatkov za dostop ter pomanjkljivega razumevanja tehnologije.

Pri mnogih kriptovalutah ni jamstva za vloge niti osrednje institucije, ki bi lahko odpravila napako. Večja neodvisnost zato pomeni tudi večjo osebno odgovornost.

Napačno bi bilo trditi, da so kriptovalute samodejno varnejše od bank. Prav tako napačno pa jih je zavračati samo zato, ker obstajajo v digitalni obliki.

Prihodnost denarja je digitalna

Digitalizacija denarja ni omejena le na zasebne kriptovalutne projekte. Tudi centralne banke razvijajo lastne digitalne valute.

Eden od primerov je načrtovani digitalni evro, ki naj bi predstavljal digitalno obliko centralnobančnega denarja. Po navedbah evropskih institucij naj bi gotovino dopolnjeval, ne pa nadomestil.

To kaže, da razprava o digitalnem denarju ni samo razprava o kriptovalutah. Zadeva celoten finančni sistem. Plačila, prihranki in finančne storitve se vse bolj selijo v digitalno okolje.

Kriptovalute predstavljajo eno od možnih smeri tega razvoja. Omogočajo prenos digitalne vrednosti brez tradicionalnih posrednikov, vendar prinašajo tudi nova tveganja in od uporabnikov zahtevajo več znanja.

Zaključek

Ljudje so do kriptovalut pogosto zadržani, ker so nove, digitalne in za njimi ne stoji znana institucija. Takšna skrb je razumljiva. Hkrati pa se moramo zavedati, da tudi večina tradicionalnega denarja danes obstaja le kot številke v bančnih sistemih.

Resnična razlika med tradicionalnim denarjem in kriptovalutami ni v njuni fizični obliki. Predvsem je v pravilih in vrsti zaupanja, na katerem temeljita.

Pri tradicionalnih valutah zaupamo državi, centralni banki in finančnemu sistemu. Pri kriptovalutah zaupamo tehnologiji, omrežju in pravilom protokola. Oba sistema imata prednosti in tveganja.

Vprašanje torej ni, ali je digitalni denar resničen. Uporabljamo ga že leta. Pomembnejše vprašanje je, komu ali čemu zaupamo, ko denar hranimo, prenašamo ali vlagamo.

Prav zato je finančno izobraževanje pomembno. Bolje ko razumemo, kako denar deluje, lažje razlikujemo med priložnostjo, tveganjem in slepim zaupanjem.